Pisali so o Ptuju domačini in priznani slovenski pisatelji izven Ptuja, ki so črpali snov za svoje opise iz mnogih tegob in nesreč, ki so oblikovale usodo mesta in okolice, kot vojske, kuga, pojav kobilic in podobno. Tudi težka leta okupacije in mučeniška pot k svobodi v našem okraju tvorijo enov mnogih del naših pisateljev. Prav tako so pisatelji tuje krvi posvetili mnogo toplih opisov našim krajem, toda za temi lepimi besedami nehote zaslutiš temne namene stoletnih osvajalcev na našem narodnem, gospodarskem in socialnem področju.
Povest Minulih Leta Pdf 11
Download: https://miimms.com/2vJ109
Kot pesnik je Flegerič prvič nastopil v mariborskem dijaškem almanahu Lada l. 1864. Pesniški zbirki iz leta 1871 je dal značilen naslov Jek iz goric. Cikl sedemindvajsetih elegij z naslovom Iz krčevinskih potočnic pa je izhajal v Slovanskem svetu v letih 1890 do 1898. To je nekaka lokalna kronika političnih in prosvetnih dogodkov. (Primerjaj Anton Kosi: Božidar Flegerič. Življenjepis in pesmi. Maribor 1913 in Slovenski biografski leksikon I.)
Nas zanimajo predvsem njegove Grajske pesmi iz leta 1880, saj izvirajo iz naše najbližje okolice. To je drobna (6.5 X 9 cm), malo komu poznana knjižica, kjer je natisnjenih 200 preprostih kitic, po štiri vrstice.
Tudi dekleta od Ptujske gore, Leskovca, Sv. Florijana in Rodnega vrha imajo svoj delež v tej narodni pesmi. Iz previdnosti in obzirnosti do nežnega spola pa smo morali izpustiti te kitice. Če bi pa katera le preveč mučila radovednost, si lahko poišče te pesmice v Štrekljevih narodnih pesmih, IV., štev. 8545.
Med starejše pisatelje, ki so opisovali naravne lepote Ptuja in njegove okolice, sodi tudi Martin Cilenšek, ki pa je bolj cenjen kot pistc zanimivih prirodopisnih knjig in razprav, kot pa leposlovec. Rodil se je leta 1848 v Gotovljah v Savinjski dolini. Od leta 1886 pa do upokojitve v letu 1905 je služboval na ptujski gimnaziji. Ksaver Meško se ga hvaležno spominja ob njegovi osemdesetletnici v letu 1928, saj je bil Meškov profesor slovenščine na nižji gimnaziji v Ptuju v letih 1886-1890 (Glej: Mentor, Lj. 1928/29.)
Prebivalci te lepe doline so Haložanje, ki se bližajo v svojih šegah najbolj hrvaškim Zagorcem. Njih narečje je čistejše od drugih Slovencev, posebno se razločujejo od njih po izgovarjanju. Haložan je zelo urnega jezika; poskakuje ti pri vsaki tretji ali četrti besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj; proti stavkovemu koncu pa besede neprijetno zateza. Tonenavadno, neprirodno naglaševanje povzročuje, da ga težko umeješ in te skoraj pošali smeh, dasi ti je sicer slovenščina prav po volji. V govor tudi rad vpleta nekoliko sosedne hrvaščine. Zato ga že od daleč spoznaš na ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prodajo.
Haložan rad preklinja; malone v vsak govor, naj si je prijazen, zapleta svoj Bog te ferdamaj. Navzlic tem napakam hvali svoj jezik in rad se ti odreže: Naš jezik teče tako gladko, kakor bi z obličem rezal. Ker nima njih deželica razen majhnih potokov nobene večje reke, ki bi gnala malinske kamene, meljejo si žito na žrmljah. Haložanje se ženijo večinoma med seboj, le malokdaj drugam.
Povest je izšla pri Mohorjevi družbi leta 1912 v knjižici z naslovom Razne povesti. Njena avtorica se je rodila 15. novembra 1865 v Zagorju na Pivki. Obiskovala je samo ljudsko šolo, nakar se je sama dalje izobraževala ter preživljala s šivanjem.
Pisatelj Kraigher se je rodil 22. aprila 1877 v Postojni in je v letih 1907 do 1914 služboval kot zdravnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah. Od tu in sosednjih prleških vinorodnih krajev je črpal pisatelj snov za svoj roman, ki je izšel prvič letu 1914, druga, popravljena in nekoliko dopolnjena izdaja pa je izšla leta 1950 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani. Po Glonarjevi oceni (Ljubljanski zvon 1914) je to roman naše inteligence, s katerim je pisatelj postavil Slovenskim goricam lepši spomenik, nego katerikoli njih rodni sin. Napisan je v takrat priljubljeni obliki dnevnika.
Ana Wittula opisuje v svoji družinski kroniki tudi svoja otroška leta na Dunaju v času okrog leta 1870, ko je bil njen oče prestavljen iz Maribora k ravnateljstvu južne železnice na Dunaju. Pisateljica je tedaj obiskovala na Dunaju ljudsko šolo, njen brat Franc pa nekaj časa pri starem očetu in stari materi realno gimnazijo v Ptuju.
Pisateljica ima v omenjenem romanu v mislih strojarsko hišo štev. 2 v nekdanji Gornjedravski ulici, danes Muršičevi. Toda te hiše danes ni več, ker je bila porušena med bombardiranjem v drugi svetovni vojni leta 1944. Nad hišnim vhodom je bil kamniti lev na podstavku, bržkone nekdanji rimski nagrobni kamen. Na podstavku pa je bil vklesan strojarski čeber z letnico 1590. To zanimivo hišo je krasil tudi velik strojarski grb: Turek v čebru z dvema strojarskima nožema. Tudi na treh drugih poslopjih imamo na sklepnih kamnih v sredini portalnega loka upodobljen strojarski čeber, znak strojarske obrti, ki je v Ptuju nekoč zelo cvetela. Ti znaki so še danes ohranjeni, in sicer eden v Muršičevi ulici 4, dva pa na Hrvatskem trgu v hiši štev. 4.
V mestni cerkvi so meščani že takrat občudovali umetniško izrezljane korne klopi v gotskem slogu iz leta 1446. Glavni trg pred cerkvijo pa je bil takrat zelo nagrbančen in si moral stopati zelo previdno, da si nisi polomil nog.
Med proslavo se možje spominjajo minulih vojnih dogodkov iz leta 1808, ko je 11.000 Rusov z 42 topovi korakalo čez ptujski most in o vojnih kontribucijah v denarju in vrednostnih predmetih, ki so jih morada oddati vojaški oblasti. Vsemu temu pa so bili krivi Francozi, zato je popolnoma prav, če se mora sedaj Napoleon pokoriti za svoje podvige na otoku Elbi. Samo cesarjev častilec doktor Neis je potrt in upa, da bo Napoleonova zveza zopet vzšla ... Napoleonovi pristaši v majhnem obdravskem mestu so bili zelo osamljeni. Govorilo se je, da bo francoski cesar kmalu zapustil Elbo in pristal v Franciji.
V zimi leta 1826 so ptujski meščani pridno obiskovali z lesenimi škodljami pokrito gledališče, kjer se je v tem letu prvič mudila neka gledališka družba. Ta skupina je pod vodstvom ravnatelja Vile kar dobro igrala in Wundsamove hčerke niso zamudile skoro nobene predstave.
V tridesetih letih preteklega stoletja so mnoge trgovske hiše v Ptuju zelo cvetele zaradi tranzitnega in žitnega prometa iz Ogrske v Italijo in balkanske dežele. Z razvojem mlade trgovske luke Odese ob Črnem morju pa se je položaj za Ptuj spremenil. Tudi strojar Wundsam je občutil, da se je potreba po njenih kožah zmanjšala. Tej nevolji se je v letu 1836 pridružil še velik strah pred azijatsko kolero, ki je začela nevarno groziti tudi staremu komornemu mestu Ptuju. Govorice med meščani o tej kužni bolezni so se začele uresničevati. Ukrenili so vse potrebno, da se ta morilka ne bi prikradla v mesto. Tudi procesije niso nič pomagale in grobar je imel polne roke dela. Strojarjeva žena je dvakrat dnevno pokadila vse hišne prostore z gorečim brinjem in Janževo zeljo. Strojar je predlagal svoji ženi, da bi se pred kužno nevarnostjo umaknila v gorice. Toda ta načrt jima je prekrižala neizprosna smrt, oba sta podlegla groznim krčem in bolečinam 6. junija, on ob šestih zvečer, ona pa dve uri kasneje. Njun stari prijatelj doktor Nevis jima je zatisnil oči. Istega dne je kruta azijska morilka pobrala tudi strojarskega pomočnika Matevža. Zaradi te grozne epidemije so bile v bližnjem mestnem špitalu vse postelje zasedene. 8. junija tega leta je umrlo v mestu že trinajst oseb, nakar je začela kužna bolezen polagoma ponehavati. In čudno, rože so to leto tako lepo cvetele kot nobeno leto poprej in sonce je sijalo dan za dnevom ...
Jurijeva bolezen se je iz dneva v dan bolj slabšala, pozimi leta 1842 je za vedno zaprl oči. Otilija je živela za tem še mnogo let in skrbela za mestne uboge. Zdravnik Neis in njegova žena pa sta že dolgo počivala na pokopališču pred mestnimi vrati ...
Naslednje delo Ane Wittule, ki obravnava motive iz nekdanjega Ptuja, je roman iz spodnještajerske predmarčne dobe z naslovom Dekle Ančka od Zlatega noja (Die Jungfer Nannett vom Goldenen Straussen). Novejša izdaja je izšla v Grazu leta 1922.
Glavno dejanje te meščanske povesti se odigrava v barvarni Franca Muhrlanda v Gosposki ulici, danes je v tem poslopju zadružna gostilna ptujske pletarne (nekdanji Wagrandl). Pod Muhrlandom je mišljen pisateljičin stari oče Franc Landwehr, ki se je preselil iz severne Nemčije najprej v Ormož, od tu pa leta 1819 v Ptuj, kjer je kupil omenjeno hišo in začel v nji barvarsko obrt. Kot smo že omenili, je uspevalo v spodnjem delu mesta še eno barvarsko podjetje Reiter. V tem romanu srečujemo zopet starega znanca doktorja Neisa, Otilijo iz strojarske hiše v Zgornji dravski ulici in še nekatere druge.
Bilo je leta 1834 konec februarja, s streh se je talil sneg. Južni veter je hotel prinesti pomlad preko starega knežjega in komornega mesta. Barvarski mojster Franc, oče devetih otrok, je stal na dvorišču in zaskrbljeno gledal proti prvemu nadstropju, kjer je v vogalni sobi obkrožalo ženo Roziko vseh devet otrok. Ni minulo dolgo in Rozika je po neizrečenih bolečinah podarila življenje dečku, ki pa je hitro po porodu umrl. Od tega časa dalje je barvarjeva žena vedno bolj hirala. Debelušasti zdravnik Neis, ki je po takratnem običaju najčešče zdravil s puščanjem krvi, je bolnico pogosto obiskoval, prav tako tudi njegova pastorka Ančka. Toda ko so ob svetlih sončnih žarkih obletavale prve lastovke hišna slemena, se je oglasil mrtvaški zvon. Barvarjeva Rozika je dotrnela in še pred smrtjo priporočila prijateljici Ančki iz gostilne K zlatemu noju svoje otroke ...
Jesen leta 1834 je prinesla bogat vinski pridelek. Ljudje so imeli polne roke dela in pozabili na ženitev Neisove Ančke, ki se je kljub materinemu nasprotovanju poročila 9. novembra. Poroke nista praznovala v Ptuju, temveč v daljnem Olimju pri Podčetrtku, v starem grajskem poslopju. Svati so bili pogoščeni v vinski kleti, ki je bila nekoč samostanska apoteka, vzidana v okroglem stolpu. 2ff7e9595c
Comments